Zveza društev slovenskih
filmskih ustvarjalcev

Kersnikova 12, 1000 Ljubljana



info@zdsfu.si


Uradne ure


Ponedeljek, torek, četrtek:

11.00 – 13.00

Sreda:

13.00 – 16.00

Foto: Rado Likon

Badjurovo nagrado prejme Emilija Soklič

16 Sep, 2021

Nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme inovatorka in inženirka filmskega zvoka Emilija Soklič.

 

Strokovna komisija v sestavi Dušan Milavec (predsednik), Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič je nagrado utemeljila takole:

 

Emilija Soklič je ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih delavk. Svojo strokovno pot je začela v povojnem letu 1946, ko jo je na podlagi predvojnega poznanstva k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako zaorala ledino v tipično moškem poklicu. Da ni bila nikoli izpostavljena soju luči, gre pripisati naravi njenega dela, ki je potekalo v ozadju filmskega ustvarjanja in zato javnosti ni bilo vidno, kaj šele znano. V času, ko je bila vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, kjer je delovala do leta 1955, je najprej nastalo mnogo kratkih filmov, obzornikov, sodelovala pa je tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji. Temu so sledili mnogi drugi filmi, ki danes predstavljajo slovensko filmsko dediščino, med njimi »prvi Kekec« režiserja Jožeta Galeta. Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka gospe Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša.

 

Gospa Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Kot vodja tehničnega oddelka je prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega filmskega podjetja, kar je med drugim pomenilo nabavo vse potrebne tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine – naprav za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnih naprav, električne opreme. Njeno elektrotehnično znanje je bilo osnova, da je lahko v prvi meri skrbela za svetlobno tehniko ter kasneje za vso preostalo potrebno snemalno tehniko. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranijo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme. A tehnika ni bila njena edina strast; predvsem je skrbela za, kot jim je sama rada rekla, »mojo tehnično ekipo«, pionirje slovenskih filmov, za njihove pogoje dela in tudi ustrezno plačilo.

 

Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let, ko sta skupaj razvila magnetni zapis zvoka. Ker je bil to pogoj za pridobitev številnih koprodukcijskih snemanj tujih filmskih ekip pri nas, je prehod na magnetni zapis, ki je bil že tako ali tako ogromna pridobitev za domačo filmsko produkcijo, blagodejno vplival tudi na razvoj domače filmske ustvarjalnosti. Vendar se inovacije na področju zvočne tehnike s tem niso končale. V sredini petdesetih let sta se z Rudijem Omoto popolnoma posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (kasneje ISKRA), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in
reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. Takrat ustvarjene mešalne mize so bile ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije. Gospa Soklič je svoje znanje že zelo kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.

 

Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.