Usoda slovenske filmske dediščine?

Področje restavriranja filmov se spopada s sistemsko neurejenostjo ter pomanjkanjem kadra in financiranja.

Filmski trak ima omejeno življenjsko dobo in restavriranje je ključno tako za ohranitev gradiva kot tudi za omogočanje njegove dostopnosti.
Konservatorka-restavratorka in strokovna sodelavka Slovenske kinoteke Nadja Šičarov poudarja:

“Velika večina kinodvoran po Sloveniji je opremljena zgolj z digitalnimi projektorji, poleg tega obisk kina že nekaj časa ni več prevladujoč način gledanja filmov, saj vse več gledalcev filme raje gleda na domačih zaslonih. Digitizacija in digitalno restavriranje sta tako nujna koraka za to, da filmska dediščina ostane dostopna tudi v prihodnosti.”

V Sloveniji ni mogoče dobiti formalne izobrazbe na tem področju. “Pri tem je tudi AGRFT poučevanje o filmskem traku kot nosilcu filmskega zapisa ukinila, tako da se bodoči filmski režiserji ne srečujejo več s filmskim trakom, njegovimi značilnostmi in zahtevami, prav tako ne s prenosom analognih nosilcev na digitalne in njihovo obnovo. Kadrov nam zato izrazito primanjkuje, hkrati pa za ta profil ni ustreznih zaposlitev oziroma jih sploh ni,” dodaja Ženja Leiler Kos.

Ključno je tudi ozaveščanje o nujnosti ohranitve filmske dediščine, poudarja direktor fotografije Rado Likon, ki pravi, da “odgovornim manjka predvsem slednje. Brez restavriranja analognih filmov se ne bo ohranila bogata slovenska filmska dediščina – naši zanamci bodo imeli na razpolago samo tujo.”

vir: Delo