Človek s senco prejel že več kot 100 nagrad

Uspešna festivalska pot filma Človek s senco režiserke Eme Kugler se nadaljuje že od premiere v letu 2019.

Doslej je prejel že več kot 100 mednarodnih nagrad, med drugim je na 53. mednarodnem festivalu neodvisnega filma WorldFest Houston prejel platinasto nagrado remi in zmagal v kategoriji eksperimentalnih dram, slavil je tudi na festivalu European Cinematography Awards v Amsterdamu z nagrado za najboljši eksperimentalni film, prejel je nagrado na mednarodnem festivalu umetniških filmov L’Age d’Or (LIAFF) v Kolkati v Indiji v kategoriji eksperimentalnega filma, na izboru Los Angeles Film Awards (LAFA) pa je prejel nagradi za najboljši eksperimentalni film in najboljši narativni film. Na 22. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je film prejel vesno za najbolj izvirno/eksperimentalno AV-delo.

V Tokiu so mu podelili sedem nagrad, med drugim za najboljši celovečerec, najboljši eksperimentalni film ter najboljšo montažo in fotografijo.

Nagrajen je bil tudi na Manhattan Film Award Festivalu in na mednarodnem filmskem festivalu Art Stream v Amsterdamu, kjer so mu podelili nagrado za najboljšo scenografijo. Na filmskem festivalu Tri-State v New Yorku so avtorico filma Emo Kugler ovenčali z nagrado najboljšo režiserko, v Hamburgu so pa ji podelili nagrado za najboljšo žensko filmsko ustvarjalko.

Film je nastal v produkciji Zavoda ZANK in v koprodukciji z NuFramom, Zvokarno, Mb Grip VPK projem, Big Heart Studiem ter s podporo Slovenskega filmskega centra, v glavnih vlogah pa so nastopili Marko Mandić, Loup Abramovici in Nataša Matjašec Rošker.

Človek s senco je peti celovečerni igrani film Eme Kugler, o katerem pravi: »Film Človek s senco ni klasičen narativni film (v filmu je zelo malo dialogov). Sporočilo, ki ga film želi podati, tvori asociativni niz podob, ki v kombinaciji z zvokom in glasbo povedo »zgodbo«. Film govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje. Kaj nas določa kot ljudi, kot človeka? Eno je civilizacija kot sistem moči in nadzora, zgrajen tekom časa in postavljen od tistih, ki so bili, in ki so še na poziciji moči in ti dejansko določajo človekovo usodo. V toku »zgodbe«, ki jo film razvija, se pokaže, da je največja zabloda človeka njegova iluzija, da je svoboden. Drugo vprašanje, ki se ga film loteva, pa je vprašanje človeške reprodukcije. Kaj je tisto, kar sili človeka v reprodukcijo?
….je to družbena prisila….
….je to zgolj genetski kod, kot je to pri to živalih…
….ali je to človekov strah pred smrtjo, pred ničem, pred praznino, ki biva v vseh nas vse od rojstva dalje……verjetno kombinacija vsega skupaj.«